Ko se odločamo o ekološkemu sadjarstvu, moramo:

• izbrati ustrezne sadne vrste, ki so primerne za našo lokacijo (tip tal, lega, količina padavin, temperature, vetrovi). Za ekološko pridelavo so primerne sorte, odporne proti nekaterim boleznim in ekstremnim vremenskim razmeram (zimska pozeba, vroča poletja). Pri načrtovanju nasada se odločimo za nekoliko večje sadilne razdalje kakor pri konvencionalni pridelavi, zato da imajo rastline več prostora, da so krošnje redkejše in se listje hitrejše posuši (s tem zmanjšamo možnost za okužbo z glivičnimi in bakterijskimi boleznimi manjša).
• s spreminjanjem podnebja, kateremu smo priča v zadnjih letih je vedno več ekstremnih vremenskih razmer (mile zime, pozne pozebe, neurja, toča), ki nam v posameznem letu zmanjšajo ali uničijo pridelek. Če pridelujemo več različnih sadnih vrst, ki imajo različen ritem razvoja, se tveganje, da bi izgubili ves pridelek, ob pozebi zmanjša. Upoštevati pa moramo intenzivnost dela pri posamezni sadni vrsti in delovno silo na kmetiji, da si ne naredimo prevelikih delovnih konic.
• nasadi naj imajo poleg različnih sadnih vrst tudi čim bolj pestro sestavo preostalega rastlinstva, ki je prebivališče opraševalcev in drugih koristnih organizmov. Možno je tudi hkratno pridelovanje zdravilnih in okrasnih rastlin.
• že pred postavitvijo nasadov imeti več alternativnih rešitev za predelavo in prodajo sadja, ki ne dosega tržne kakovosti. Tako bomo zavrgli manjši delež pridelanega sadja.
• imeti jasen načrt glede razpoložljive delovne sile in sezonske dinamike potreb po njej. Ekološko gojene sadne rastline potrebujejo veliko nege (predvsem ročne). Ne sme se dogajati, da z opravili zamujamo. Neustrezna nega izrazito poveča škodo škodljivih organizmov. To je pomembno zlasti na kmetijah, na katerih pridelava sadja ni glavna dejavnost.

V ekološkem sadjarstvu in tudi nasploh so priporočila za varstvo pred škodljivimi organizmi sestavljena iz več ukrepov. Pomembno je, da posadimo kar se da odporne sorte na najboljša rastišča, da zagotavljamo uravnoteženo prehrano, ne delamo gojitvenih napak, ki oslabijo obrambni odziv rastline, ter na vse načine spodbujamo povečanje populacij koristnih organizmov in odpornosti rastlin. Če se škodljivi organizmi pojavijo, izvajamo ukrepe aktivnega zatiranja, kot so uporaba pripravkov, mehansko zatiranje, lovljenje z vabami, odvračalne metode, metode zbeganja, fizične prepreke in ostalo.

Osnova uspešne ekološke pridelave pa je nedvomno izbira lokacije, zasnova nasada in priprava tal. Rastlini moramo zagotoviti kar najboljše razmere, da se dobro ukorenini, razvije svojo odpornost ter dobro rastno in rodno sposobnost. V ekološki pridelavi smo pri uporabi kemičnih sredstev in mineralnih gnojil zelo omejeni, zato je naravna odpornost in dobro kondicijsko stanje rastlin še toliko pomembnejše. Lahko ju opredelimo s podnebnimi razmerami, lego in tlemi.

Podnebne razmere: povprečna temperatura, temperaturni ekstremi, pogostost spomladanskih pozeb, toče, močnih vetrov in megle, količina povprečnih letnih padavin in njihova razporejenost, potrebnost namakanja, ali imamo vodni vir za namakanje in koliko vode potrebujemo, ali pozimi obleži sneg in koliko časa ali so značilne nizke temperature brez snega, kakšne so minimalne zimske temperature. Na drugi strani pa moramo poznati zahteve sadne vrste in tudi sorte, ki jo nameravamo saditi.

Lega je seštevek vplivov bližine hribov, gričev, rek, jezer, naselij in gozdov, nagiba terena, nebesne smeri, možnosti odtoka hladnega zraka ali zaprtosti v dolini/kotlini.- od tega je odvisna osončenost nasada, zadrževanje ali celo stekanje hladnega zraka, ki zadržuje spomladanski razvoj brstov ali povzroči pozebo v poznejši občutljivejši fazi-koliko zračne vlage obstaja (bližina tekoče in stoječe vode) ali bo nasad senčilo gozdno drevje, kar posredno vpliva na počasnejše sušenje listja in tako na ugodno okolje za razvoj bolezni. Tudi zgodnji mraz v jeseni je lahko omejujoč dejavnik pri izbiri ustrezne sadne vrste in sorte. Pomembni sta še osvetlitev in vetrovnost. Primerne so dobro osončene lege, ki jih ne motijo sence dreves ali zgradbe s sosednjih parcel. Ugodne so proti jugu nagnjene površine. Pri površinah, na katerih so pogosti močni vetrovi, ki škodijo sadovnjakom (poškodba plodov, izsuševanje tal in rastlinskih delov, otežen let čebel, odpadanje plodov, preden dozorijo), moramo načrtovati tudi zasaditev ograje za zaščito pred vetrom. To naj bodo rastline, ki rastejo hitreje od sadnih rastlin in nimajo negativnega vpliva nanje in ki delajo goste krošnje.

Tla rastlini dajejo oporo in so medij, iz katerega rastline črpajo hranilne snovi. Poznati moramo osnovne lastnosti tal in potrebe rastlin, ki jih nameravamo posaditi. Pred sajenjem s primerno pripravo tal izboljšamo rastne razmere in jih prilagodimo predvideni kulturi. Pri trajnih nasadih je zelo pomembno dobro začetno obdobje rasti in s tem hiter prehod rastline v vsakoletno dobro rodnost. Globina tal je lastnost, na katero nimamo vpliva, je pa pomemben podatek pri načrtovanju sadovnjaka. Vpliva na izbiro sadne vrste in podlage ter na zasnovo nasada oziroma gostoto sajenja. V globokih tleh z ugodno strukturo bodo rastline uspevale bolje kakor v plitvih, nestrukturnih tleh. Pomemben je tudi podatek o višini in nihanju podtalnice ter prepustnost tal.

Ekološko sadjarstvo ni samo dejavnost, ampak je način življenja. Od nas zahteva mnogo znanja, izkušenj, spretnosti in prilagajanja. Preden se zanj odločimo, moramo imeti jasne cilje, izdelane strategije in prodajne poti, v primeru da imamo iz različnih razlogov slabšo kvaliteto. Pot v sadjarstvu v vsakem primeru ni lahka in meja med uspehom in neuspehom je tanka. Zato moramo biti že pri sami zasnovi nasada toliko bolj previdni. Če bomo upoštevali zakone narave, bili do nje prizanesljivi in delali z njo in ne proti njej, bomo v jeseni bogato poplačan.

mag. Urška Cvelbar, uni.dipl.inž. kmet.